Zgodilo se je, da je pastir izgubil trop ovac, ves dan jih je iskal po planini, pa jih ni našel. Ko je šel nazaj proti staji, se je že videl, kako ga gospodar kaznuje. Toda ko pride do staje, zagleda vse ovce, ki so stale okrog vil. Kako je bil vesel! Nekoč je šel na planino na Goli vrh tudi lovec iz Motnika. Šel je, da bi uplenil gamsa. Pa je malo zadremal. Ko se je zbudil, je bila okrog njega sama megla.Hodil je okrog in okrog, pa je bil ves čas na istem mestu. Pa so se ga usmilile dobre vile in so ga odpeljale do skale, imenovane Oltarna peč. Od tam naprej je poznal pot v dolino.

Še mnogo let pred tem je nekega poznega pomladanskega dne grajski gospod iz Motnika šel s svojim sinom in spremstvom na lov na Menino. Razporedili so se po planini in začeli z lovom. Toda glej ga šmenta, zagrmelo je in začel je padati leden dež in megla je prekrila planino. Grajski gospod in sin sta mislila, da bosta zmrznila, ker je bilo tako mraz. A so se ju usmilile dobre vile, verjetno sta bila dobrega srca, in ju odpeljale do pastirske bajte, kjer je bila zbrana ostala družba. Grajski gospod se je hotel zahvaliti tem vilam, jih nagraditi, jih povabiti na grad, vendar so se samo skromno nasmehnile in odšle v gozd. Grajski pisar je potem zapisal, da tako lepih in plemenitih bitij, kot živijo na Menini planini, ne najdeš nikjer v dolini.

Pravljica je iz knjige Irene Cerar: Kamniške pravljične poti (Založba Sidarta, Ljubljana 2015).