Pastir in knez

Na Menini planini je živel pastir, ki je na fratah pasel ovce in goved. Četudi ni imel nič svojega je bil zmeraj dobre volje. Vriskal in pel je po planini, da so ga slišali ljudje v dolino.

Pa je nekega dne prišel na Menino planino gorogranski knez, ki je po hostah lovil gamse in srnjad. Prišel je tudi na frato, kjer je veseli pastir pasel gospodarjevo čredo in vriskal in pel, da je odmevalo od bližnje Lepenatke.

“Povej mi pob, zakaj si tako vesel?” ga je vprašal knez. “Kaj ne bi bil tako vesel!” je odvrnil pastir. “Nad menoj se razprostira modro nebo, jasno in lepo ko nedolžno oko, a ptički mi pojo od zore do mraka. In zlato sončece, ki me greje – so to mačje solze?”

Knez je odšel dalje in si mislil svoje, a veselega pastirja, ki ničesar ni imel, pa je vendar pel, le ni razumel.

Kmalu zatem je gorogranski knez zbolel. Jezil se je in klel, ker je moral ležati v postelji, namesto da bi hodil na lov. K njemu so prihajali vrači in mazači, a nihče mu ni vrnil zdravja.

Nazadnje so k bolnemu knezu poklicali še najstarejšega moža iz Zadrečke doline. Ta je dejal: “Milostni gospod in knez, povedal vam bom kar je res: poiščite človeka, ki se nikdar ne veka! Ta naj vam svoje cokle da ali za novce jih proda. Potlej pa brž te cokle obujte in boste zdravi. Pa zdravstvujte!”

To je dejal starček in odšel. Knez pa je vzkliknil: “Nič lažjega kot to!”

Takoj je poklical oskrbnika in ga poslal na Menino planino, rekoč: “Na, mošnjo zlatnikov ti dam! Pojdi na Menino planino in daj jih veselemu pastirju, ki tamkaj na frati ovce pase. On pa naj mi za zlatnike proda svoje cokle. Obul jih bom in bom spet zdrav.”

Oskrbnik je pohitel na Menino planino in našel pastirja, ki je vriskal in pel. Za cokle mu je ponudil knezove zlatnike, a pastir se je zasmejal: “Reci knezu, da bi mu rad dal cokle, če bi jih imel. A kakor vidiš, sem bos ko črni kos, ki skače po grmovju.”

Oskrbnik se je žalosten vrnil v Gornji grad.

“Si mi prinesel cokle veselega pastirja?” ga je knez nestrpno vprašal.

“Nisem, knez!”

“Pa zakaj ne?”

“Ker jih veseli pastir nima. Bosonog skače za ovcami. Pravi, da cokel še nikdar ni imel.”

“Pa si mu ponudil zlatnike za cokle?”

“Sem, knez!”

“Pa kaj je dejal, ko si z zlatniki odšel?”

“Smejal se je, vriskal in pel.”

Pripovedka Pastir in knez je iz knjige Povodni mož v Savinji in druge pripovedke, Lojze Zupanc, Mladinska knjiga 1969.