Najdražji zaklad

Gorogranci pripovedujejo, da je pod Menino planino podzemska jama, ki se vsakih sto let odpre samo enkrat, in še to le na kresni večer. Vhod v jamo zapira velika skala. Kdor hoče noter, mora z vrbovo vejico udariti po skali.

V jami je skrit zlat in srebrn zaklad. Baje je v njej toliko srebra in zlata, da je svetlo kot ob sončnem dnevu.

Blizu Gornjega grada je nekoč v revni bajti na samini živela uboga bajtarica, ki ni imela drugega kot dete.

In ker se je ta ženska rodila na kresni večer, je nekega kresnega večera vzela v naročje svojega otroka ter odšla srečo iskat. V grmu ob Dreti je odlomila vrbovo vejico in udarila po skali, ki zapira vhod v jamo z zakladom. In glej: jama se je odprla, uboga bajtarica pa je ostrmela in skoraj oslepela od bleščave zlata in srebra. Stopila je v jamo, odložila otroka na skalo ter pričela v predpasnik grabiti zlato in srebro, ki ga je bilo tamkaj več kot kamenja na cesti. Ko je imela že poln predpasnik, je zaslišala skrivnosten glas: “Zdaj pa brž od tod, ker se bo jama zdaj zdaj spet zaprla, zaprla za sto let.”

Srečna žena je pohitela iz jame – in že se je velika skala premaknila ter zaprla vhod v jamo.

Šele zunaj se je spomnila, da je otroka pozabila v jami. Zajokala je in pričela z vrbovo vejico tolči po skali – a vse zaman; skala se ni premaknila.

Jokala je in jokala pred zaprto jamo vse dotlej, dokler se je ni usmilila vila iz Menine planine, ki je prišla k njej in rekla: “K letu osorej pridi spet na to mesto! Jama se odpre le vsakih sto let enkrat, a tebi se bo odprla, če jo boš zalivala s solzami. V jami boš našla svojega otroka, a samo tedaj, če boš vrnila vse zlato in srebro, ki si ga to noč nagrabila v predpasnik.”

Vila je izginila, bajtarica pa je odšla domov in dan in noč jokala za izgubljenim otrokom. Toliko solz je v dolgem letu potočila, da bi z njimi lahko vso pečino umila.

K letu je na kresni večer spet odšla k pečini. Zajokala je tako presunljivo, da se je je še kamen usmilil. Skala se je odmaknila in mati je planila v jamo, stresla iz predpasnika srebro in zlato, domov pa odnedla speče dete.

Radostno je pohitela v svojo revno bajto, saj je na rokah nosila najdražji zaklad.

Pripovedka Najdražji zaklad je iz knjige Povodni mož v Savinji in druge pripovedke, Lojze Zupanc, Mladinska knjiga 1969.